Pon, 26.10. 1998
Ura je odbila že polnoč,
ko smo začel odhajati proč
od računalnika in teksta na ekranu,
čist mal je mankal, da z njim v Lublanci ne bi rib nahranu.
Lih ko vesel sem se namenil spat,
mi ga kompjuter začel je ornk srat.
Z zamudo je postelja dobila obiske,
časovne pokazal so se obrisi stiske.
Zjutri treba je blo še par stvari nardit,
preden odločli smo se v Benetke odit.
Na letališču, ki je mal večje kot Brnik,
sva si z Alpami prek okna izborila stik.
Letalo je sicer za fajn razgled preveč na jug zavilo,
naju pa bi sonce v Barki skor ubilo.
Velika vročina je žejo povzročila,
težko se blo je branit Penzlovega povabila.
Očitno Barka močno vpliva na človeka,
na bejbe sam še misli in rata španska čveka.
Ko gledal smo vrsto pred slavno kavarno
in pred sabo imeli pivo tretje prazno,
sva z Rokom pozabla na svoje dolžnosti.
Odbrzel smo mimo sovražnikov Pinočejeve prostosti,
z metrojem bila sva hitro na štacjonu
in komi kako minuto pred odhodom končno na vagonu.

Tor, 27.10. 1998
Do šeste sva spala v prvem razredu,
vsak si je zic po lastni volji naredu.
V mrzli Irunji pa kar na postaji
sva pričakala dan na žični ograji,
ki malo zvita običajna klopca je postala.
Za družbo sta bila dva Španca, ki sta skoz gobcala.
Po trd(n)em spancu na enaki podlagi,
na pot sva stopila k svoji znanstveni zmagi.
Do osme, ko v Španiji še nič ne živi,
me še na skretu od hoje noga boli.
Po par obhodih starga mesta,
hrbti zviti so kot presta.
Hitro sva vrgla se v najeto sobo
iz sebe stresla težko robo,
v kavarni na trgu si pivo naročila
in se z domačini na sosednji klopci menila.
Sestre slovanke, znanke s postaje,
podobna želja po turizmu daje.
Na faksu takoj sva začela bejbam težiti,
kje bi se dalo razne zadeve (računalnik) dobiti.
Ker bile so prelušne za sprejet zavrnitev,
v zastonj pivu sva našla začasno potešitev.
Po baskovsk začel sem težiti ljudem
edino Pred Rokom s kavarne jaz grem.

Sre, 28.10. 1998
Dan začel se je z urami atletke
in avtobusom do mesta kongresa
kjer so ble še lepš zrihtane včerajšnje tetke
in v meni povečan občutek pomanjkanja nečesa.
Banus je povedal neki o skupni kulturi,
midva pa sva oddajala prošnje na vsaki dve uri.
Tako kot je v naši kulturi običajno se pritožit,
so tle se začele pičke kaj kmalu gožit.
Češ da je vse isto, le da se drugače imenuje,
razumeva, percepira oz. da le v drugem delu možgan deluje,
je Banus hotel povedat, da razlik kulture v Evropi v bistvu ni,
zarad kulturnih štosov, ga razumeli nismo vsi.
Cel dan špankam sva težila,
vseen računalnika nisva dobila.
So naju pa vsaj spoznale,
v svoj spomin si najini imeni dodale.
Čez cel dan so se predavanja vrstila,
šele zvečer sva en pir popila.
Pa kosilo, tko precej neugledno,
edina sedoč na travi sva počutila se bedno.
Pa dva kelnerja sta se mi spet smejala,
ker Euskere niti malo nista znala.
Namest kulturo šparat, gledat razne plese,
sva spila pir, da se nama roka več ne trese.

Čet, 29.10. 1998
Prec sva dober vtis nardila,
takoj ko v halo sva vstopila,
naju najlepša je koj pozdravla
in par vljudnih fraz izdavla.
Še parkrat so nama omenile računalo
in da se ga dobiti verjetno ne bo dalo,
ko kar ne lepem ena španka se pojavi
in polna navdušenja prijavi
naj ji slediva do računala,
kjer nama bo svoje geslo dala.
In res že smo stali v sobi,
s tolko placa, kot je vode v (puščavi) Gobi.
Medtem ko Rok je pisal referat,
sem jaz kopirnico odšel iskat.
Takoj dobil sem dve prijazni pički,
ki sta se mi kar vsilili za vodički.
Ker vse sva raje naenkrat uredila,
sva na sprejem pri županu zamudila.
A sva zato se z najlepšo sprijateljila
in od nje še informacij par dobila.
Med drugim je Fulka danes mel svoj referat,
na tekmi pa sva ga dobro pustila odzad.
Zvečer v sobi je Rok naglas prebiral svoj nastop,
da ga ne bi motil sem šel razglednice pisat ven na klop.

Pet. 30.10. 1998
Rok je delal pozno v noč
Jaz sem mu s spanjem nudil pomoč.
Potem sem odšel poslušat kongres
in počasi se loteval tud mene je stres.
Na odmor, kjer zajtrk sva ponavadi jedla
In se nasploh malo bol čudno vedla,
je prišel tudi govorec pogledat,
saj se je naveličal v hostlu posedat.
Pršli so čehi se pokazat in dejali,
da se na predstavitvi ne bojo nama smejali.
Kar na lepem pa ena od šefic nama reče,
da pri nagradah nisva imela sreče,
da le trejo sva dobila
in da zvečer bol švoh ga bova pila.
In da še karto morva kupit
in da nas pač morajo tud oni mal olupit.
Predstavitev je odtekla kot velika reka
in ker ni bilo vprašanj, tud nisva izpadla peka.
Od veselja sva že čist norela
in od utrujenosti sva bila čist bela.
Do večera sva spila lih še dva pira.
Okrogla miza je bila kriva intelektualnega nemira,
ki sva ga skušala rešit na večerji za mizo,
kjer sva sedela z zmagovalko Marijo in Luizo.

Sob. 31.10. 1998
V bistvu je bila že lih sobota,
ko v najino srca je segla Banusova toplota.
Čez cel teden sva veljala za dva težaka
in tisti večer za vinopivska prvaka,
kar na lepem pa so vsi prav milo
gledali mizo, z mlade inteligence obilo.
Prva in tretja nagrada tekmovanja
in že smo bili deležni velikega spoštovanja.
Koj je pršla njalepša nama čestitat,
js sm jo hotu pa že kar po riti ščipat.
Zjutri smo meli še eno okroglo mizo,
kjer smo vsi omenjali sodobno glasbeno krizo.
Češ da noben več ne posluša glasbe prave,
js sm pa čutu, da mi manjka malo kave.
Uni so kr neki blodl in gobcal
in v isti koš vso sodobno muziko dal.
In rekl, da kar ni klasika iz prejšnjega stoletja,
oziroma kdor ne obuja staroljudskega petja,
je navaden vandal in ljubitelj ropotanja,
verjetno kreten, oboževalec totalnega sranja.
Pred kosilom sva se s puncami zmenila
da bi se z njimi zvečer u bifeju dobila.
Medtem ko so ostali odšli na nek izlet,
sva midva hodila naokol in se poskušala fajn met.
Zvečer so naju po bifejih mal peljali
in že tkoj v drugem smo se fajn nasmejali.

Ned. 1.11. 1998
Sicer so nama že nakaj govorili,
da bomo tam nekega slovenca dobili,
ki da tu študira in da je kul tip,
zraven pa velik ljubitelj vodnih pip.
Izkazal se je, da slovenca oba sva poznala,
Rok iz šole, saj sta obadva po polanski ga srala,
js pa s krojaške, kjer smo pragnjali trole,
in kjer se yerri ni branil nobene fumarole.
Kr na lepem stopi k nama še nek domačin,
najprej praša ali sem slovenskega naroda sin
in doda: "ej stari a greva na žolah?".
Kot da bi hodil ne po španskih ampak naših šolah.
Cel večer je bil zlo zanimiv,
sej verjetno ga nisem niti tolko spil,
je blo pa celo mesto totalno veselo
in povsod se je plesalo pilo in pelo.
Okol petih ko smo se rešli težakinje velike,
ene, ki si pri bogu nonstop nabira pike,
smo se odločil namesto it v disko,
raje ponovno se soočit z najino prostorsko stisko.
Zjutri sva nahitro v rukzake zmetala robo
In šla plačat to najino prelepo sobo.
Do štacjona prepešačla in tam stvari pustila
in se ponovno v mesto vrnila.
Poklicala sva najino zvezo v Pamploni
in ji povedala, da mava dosti časa in da polni so flaškoni.
Za malo kasnej sva zmenek si uredila,
umes pa sva peš še par kilometrov naredila.
S tremi špankami v parku smo v kavarno se usedli
in se tam kraju primerno, torej blazno fino, vedli.
Pogled mi je stalno uhajal na mahosejo,
še danes, mi njene podobe skoz spomin rade grejo.
Še malo smo si mesto ogledval,
si ogledal kje je shranjen navarski zadnji kral.
Zvečer pa še koncert sva pretrpela
in si na poti na štacjon žalostinke pela.

Pon. 2.11.
Lih ene prou je bla ura za se zbudit,
ko sva z vlaka u barki mogla odit.
Še mau sva postopala po postaji
in poiskala način za se izognit metrojevi ograji.
Odločila sva si odit pogledat par stvari,
ki jih je pustil zgrajene ali ne veliki Gaudi.
Najprej cerkev svete družine,
brez nje ogled barke pač ne mine.
Potem še par njegovih hiš,
ki so kot iz cunje, ki oblikuje jo vetra piš.
Pa za kosilo sva si sendviče nardila
in še eno kokakolo sva popila.
V nedeljo bi mogla penzlu se najavit,
a je bilo u Irunji nemogoče se z mejli bavit.
Po daljšem sprehodu po mestnih poteh
in ko v par trgovinah sva bila v gosteh.
Se pot je nazaj na štacjon nadaljevala
mimo velike arene v arabskem slogu
in nekega parka, kjer je Miro kip postavil bogu.
Od tam pa sva se na letališče odpeljala.
Denar ki je ostajal, sva za darila porabila,
oba skupaj sva kar ene pet litrov vina kupila
in potem sva še vse pezete vrgla na kup
in si kupila pivo za manjšat obup
ob zapustitvi majosejine dežele,
kjer vse punce fajn joške so imele.
S pivi na letalu nisva se ustavla,
preden smo pristali še enga sva prebavla.
Iz Benetk sva mogla najprej prit v Mestre,
kjer za par minut sva zamudila vlak do Budimpešte.
Pa sva zato odšla v nek socialen bife,
kjer pa po evropski ceni pivo prodaja se.
V Trstu naju je že čakal prevoz do domovine,
sam treba je blo še prit iz Trsta na kraške ravnine.
Po enih takih ulcah smo se peljali,
da če bi se ustavli, bi lahko avto samo še na ramo dali.
Pa vendar čudna pot je svoj izhod imela
in kmalu nas v ljubljani je megla fajn pogrela.



Stran katero berete (ali gledate), se nahaja, na ARNES-ovem strežniku.